O MENI



"Življenje se meri v času, ne v denarju." sem nekje slišala, prebrala. 
Tega se ne zavedamo... dokler se nam kaj ne zgodi, da pogledamo globje. 





Leto 2013




Bila sem uspešna, ljubila sem svoje delo, delala sem s polno paro, ter bila časovno podhranjena. Imela sem sicer srečo; 
ukvarjala sem se s poslom, ki mi je bil blizu; v katerem sem se našla, uživala, bila z dušo in srcem zato nisem imela občutka da delam....nato pa...oktobra zbolela. Čez noč.  

Prvo sem mislila, da sem kaj takega pojedla, a sem z urgence pristala v bolnici, saj so bile močno povečane jetrne vrednosti. Sledil je ERCP, nato predlog na konzilij za odstranitev žolča. 
Vmes so se vrstili obiski urgence, saj je bilo skoraj vse kar sem zaužila - zame kot strup. Bolečine neznosne. 

Končno so me 20. decembra urgentno operirali in odstranili žolč. 



Prepričani smo bili, da smo odkrili vzrok mojim težavam. 
Kamen, bolj rečeno skala v žolču je bil širok 1,5cm in dolg kar 3-4cm.
Stroga žolčna dieta 3 mesece in nato naj bi bil prehod na 'normalno' prehrano.


A, dogajale so se (za vse zdravnike) čudne atipične bolečine, kljub dieti, kljub odstranitvi žolča. Teh ne bi smelo biti in stalno sem poslušala kako hrana nima veze na zdravje, ter vsakič znova dobila dozo močnih zdravil proti bolečinam. 

Bilo je 1,5letno obdobje povratništva; na urgenco, bolnico na Japljevo, UZ, ponavljajoči ERCP-ji in še vedno ni nihče vedel kaj mi je.

Dobila sem strah pred hrano. Hrana mi je predstavljala sovražnika. In tisti grozni občutek, ko si lačen, a ne upaš jest. 


Leto 2014

Vzela sem si čas za raziskovanje, branje, poglobitev vase. Na življenje sem pričela gledati drugače. Globoko v meni mi je odzvanjalo, da mi življenje pošilja ponovno zdravstveno lekcijo, da dam tisto globoko zakopano v meni - ven, na plano.
Namreč, leta 2003 sem bila na 'biti ali ne biti' kajti imela sem operacijo srca in takrat sem prvič pričela na življenje gledati drugače. Perspektiva na vse se mi je spremenila. A o tem drugič.


Torej, ne glede na vse - vrnila sem se v stare tirnice, v tisto, kar sem poznala in znala najboljše. Mislila sem tudi, da me posel osrečuje..
Notranjo nekdanjo željo pa potlačila in v bistvu zatajila... A Bog, če hočete, je imel zame druge načrte..




Leto 2015

Dobesedno sem sovražila meso in s svojim partnerjem sva se okoli vsakega obroka močno kregala, ker mi ga je smrdelo pripravljat. Očitno mi je telo že nakazovalo in 'govorilo' česa naj ne jem. 
To je bilo avgusta 2015, ter 4. septembra sem že pristala (ponovno) v bolnici...kak teden že nisem nič jedla,  enostavno nisem imela apetita.

V bolnici je sledil ponovni ERCP.
Nato pa - še en. V razmaku le 14-ih dni! 


Takrat pa je prišlo (končno) tudi razsvetljenje s strani dr. med. Vladimir Mlinarič specialist gastroenterolog, ki je opravil drugi ERCP. 
Pred posegom je, glede na povedano sicer omenil kaj bi lahko bilo, a dejal, da bomo prvo opravili poseg, da glede na izvide ne verjame, da bi lahko bilo to, da je tudi sicer zadeva zelo redka, da se dajo tablete, a ne bi prehiteval in ne strašil. 
Nato pa, njegov šok - kaj je našel in 'vlekel' iz sotočja mojih jetr. 

Končno mi je povedal v čem je težava, ter mi dal napotke česa vse ne smem jesti; nobenega mesa, niti uživati mleka ali mlečnih izdelkov, omejiti sladkor in maščobe, jajc pa že tako nisem smela uživati zaradi žolča. 
Stroga prepoved mlečnih beljakovin. 

V sobi za okrevanje, t.i. počivalnici, se mi je sesul svet. 


Kljub temu, da sem bila še precej omamljena od posega sem dojela, da ne vem kaj sploh še bom lahko jedla. Počutila sem se zgroženo, izdano, ter tisto vprašanje v meni; Zakaj jaz? Kako se je to zgodilo? In nešteto drugih vprašanj, ter mešanih občutkov, čustev; od jeze, zanikanja, zgroženosti, zgubljenosti, zmede. 
Bila sem totalno zaprepadena. 

Izvedela sem, da imam izredno redko presnovno motnjo, kjer je tekočina žolča takšne strukture, da se mi delajo čisti rumeni holesterolski kamni. 

Dobila sem tudi doživljenjske tablete, ter priporočilo, da se vsak mesec preverja jetrne teste. 

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla še bolj v raziskovanje pomena hrane na telo, bolezni povezane s tem, ter še bolj vase. Knjige sem dobesedno goltala.
In, prvo sem postala rastlinojedka, nato veganka. 




Leto 2016 in 2017

Sem veganka z moralno etičnim vidikom. Veganstvo mi je način življenja.

Res je, postala primorano iz zdravstvenih razlogov, čez noč. A ravno na tem, da bi šla v vegetarijanko, ker sem meso dobesedno že sovražila in mi je smrdelo.
Vsako kosilo je bilo meso in priloga. 

Veganstva takrat pač še nisem poznala. 
.
.
Ko sem raziskovala sem 'našla' veganstvo oz je bilo veganstvo najbližje smernicam uživanja kaj smem in česa ne. 
Danes pravim, da je veganstvo našlo mene. 

Sledili so napori nakupovanja. 
Nikogar nisem poznala, ki bi bil vegan, da bi mi kaj svetoval. Praktično vsaka zadeva v trgovini je vsebovala mlečno beljakovino in dogajalo se je, da sem bila v trgovini 2 uri in prebirala etikete živil, nato pa šla iz trgovine - brez da bi karkoli kupila! 
Če sem pomotoma in slučajno zaužila kaj napačnega - sem pristala na urgenci.

Prebirala sem forume, članke, knjige, iskala informacije vsepovsod. Prav o moji bolezni nisem nič našla, kar ni čudno. 

Namreč, prof. dr. Franjo Pikelj (sedaj upokojeni profesor, nekoč pa predstojnik Infekcijske klinike v Ljubljani) je povedal, da je v vsej svoji karieri slišal le še za en tak primer.

'Našla' sem razne skupine na Facebooku na temo veganstva, se pridružila skupinam, ter dobila različne uvide razmišljanja ljudi. 

Prijavila sem se v veganski izziv . Celo 2x . Prvič, ko sem bila sicer že 5 mesecev veganka, a sem potrebovala nek napredek glede sestavin pri kuhi, usmeritev kje se kaj dobi + mentorja, da sem lahko vprašala kar me je zanimalo. 

Naj povem, da so bili krvni izvidi top že med 3-jim in 4-im mesecev veganstva! 

Nato sem šla na vegansko delavnico veganskega društva saj sem se ob prvi špinači, ki je bila narejena po zdravstvenih omejitvah zame  - dobesedno zjokala, tako je bila zanič!

Nato bila sponzor na Vegafestu (srečelov), spremljala problematiko rejnih živali, dobila uvid v ozadje mesne, mlečne industrije in pričela širiti resnico o trpljenju živali, moralni in etični vidik - in postala za ene čudna.


Prej sem bila sprejeta zaradi zdravstvenega vidika, nato nerazumljena.
Občutek ob tem pa tak, kot se verjetno počutijo geji in lezbijke ob razkritju svoje spolne usmeritve.
Danes imam včasih občutek kot da nosim okoli vratu ogrlico iz česna. Ali pa, da ga imajo drugi okoli vratu, ter še križ v roki - za svojo zaščito.
O tem, kako se (velikokrat) počutimo in doživljamo vegani še napišem. 





Gre za stvar percepcije. 
V Indiji je krava sveta žival pri nas se jih redi in ubija za prehrano, za 'meso'. Pri nas imamo domače ljubljenčke pse v Severni Koreji, na kitajskem imajo pasje farme, kjer jih redijo za meso!

Pri nas so t.i. rejne živali tretirane kot stvar, lastnina, brez vrednosti oz so vredne le ekonomsko.  

Odličen video o naših percepcijah tukaj.  


Glede izbire hrane priporočam ogled dokumentarca;  




Ste laktozno intolerantni? Mislite, da ste zato bolni? Niste bolni! 
Zakaj eni ste/so, ter drugi ne laktozno intolerantni, ter kako mleko vpliva na človeški organizem odlično razloži dr. Walter J.Veith v videu/vklopite podnapise! 



Seveda se vsak zase odloča kaj bo vnašal vase, torej kaj bo jedel. Nikomur ničesar ne vsiljujem. Zase pravim, da sem 'messinger', kajti zelo rada podam informacije, ker me mnogo sprašujejo kaj sploh jem, ter se jim zdi čudno, ko povem, da se mi je svet v kulinariko odprl z vegansko prehrano. 
Neka čudna miselnost je, da vegani jemo samo travo. 😂

Moja bolezen je moj blagoslov; spremenila mi je pogled na hrano, živali, ljudi, ter spreminjam tudi svojo poslovno pot. Vračam se k naravi, k družinski tradiciji s katero sem rasla, torej lastni blagovni znamki Bioway, ki je plod znanja in izkušenj mojega očeta. 💓

Ne maram, da se me pomiluje - kot se me je. Vesela in hvaležna sem za bolezen. 
Brez nje ne bi našla te dragocenosti in svojega življenjskega poslanstva.

Že od malega so me zanimale živali in narava. Kopljem v sebi, ter se spomnim, kako se me kot malo deklico klicali 'mačja mama', kako sem divje muce udomačila, kako so prišle k meni same od sebe, kako sem jim dajala za jest, jih reševala pred mrazom, jim iskali dom pri dobrih ljudeh. In tu sta mi pomagala predvsem moja starša. 
Kasneje, kot osnovnošolka, sem se pridružila Društvu za zaščito živali, ter nato še sama reševala kužke s ceste, jih vzela pod svoje okrilje, nudila topel začasni in stalni dom, jih obiskovala še takrat, ko so bili v novem domu.


In spomnim se, kako sem kot mala deklica pomagala staršema nabirati zdravilna zelišča. 💚
Danes se želim vrniti nazaj v ta čas miru, vonjev, občudovanju lepe narave, poslušanju žvrgolenja ptic, potočka, dihati gorski zrak, ter občutiti kako sonce boža s svojimi žarki v tišini... ležanju v travi in gledati v nebo oblake, ki se premikajo...

Pred kratkim pa sem našla tudi veselje v pisanju tega bloga.

Pričela sem s pisanjem preprostih receptov. Namreč, 
ljudje ki jih srečujem mi na dnevni ravni govorijo, da bi želeli poskusit pripravit kaj 'bolj zdravega' ali drugačnega - veganskega, pa le tega ne znajo, nimajo idej, niti vedenja kje se kakšno sestavino dobi, nadomesti, zato z veseljem delim kar in kako skuham, svoja razmišljanja, poglede. 

Vendar ne želim impresionirati s svojimi krožniki - nasprotno, želim podeliti enostavno, a okusno jed, ki jo lahko pripravi vsak. Brez živalskih sestavin. 
Sem že povedala, da rada dobro jem? 💚
Verjetno ste vi isti. 

Torej, dobrodošel vsak, da me spremlja na moji poti, v kolikor pa najdete še zase kaj koristnega - je to moje zadovoljstvo in dosežen cilj. 💕
Dobrodošli! 


Leto 2018

....da ne pozabim, danes tablet ne jemljem več - že 8 mesecev in krvna slika je še vedno odlična. 


Se beremo! 💗




Lahko mi slediš na Instagram-u. 
Všečkaš Facebook page BIOWAY/Planty4u

Hvala za tvojo podporo. 💥




Pisanja se lotevam »za svojo dušo«, torej takrat, ko »začutim« da neko misel ali razmišljanje zapišem na papir. Tokrat virtualni. 


Še vedno sem sicer mnenja, da je osebni stik (naj)pomembnejši, a prednost virtualnega je, da se zmore dotakniti več »duš«. 


Moji zapisi nikakor niso in ne bodo plod znanstvenih dognanj/raziskovanj, kot tudi ne nek del strokovnosti, temveč v smislu lastnega doživljanja, prepričanja, življenjskih izkušenj, kot tudi lastne misli s predznanjem večletnih prebranih različnih knjig, udeleževanja seminarjev s področja različnih vidikov (od duhovne in osebnostne rasti, vodenja ljudi, psihologije, vzgoje otrok ..), kot lastnih izkušenj, ko sem delala še kot mlada in takrat neizkušena z uspešnimi ljudmi različnih profilov oz položajev – podjetniki, direktorji, torej močnimi značaji in visokim egom. 


Veliko sem se naučila, ker sem se bila primorana, če sem želela, da so mi ljudje sledili in na srečo me je učenje veselilo. Ob tem me je spremljalo več mentorjev. Vsakemu od njih sem hvaležna še danes. 


Ti časi nikakor niso bili rožnati, saj sem prihajala tudi do grenkih spoznanj, bila razočarana, prizadeta, a izkušnje so me notranje bogatile, postajala sem močnejša in modrejša. 


Danes, mnogo let naprej, se še vedno učim, balansiram svoj čas, ki je razpet med dolžnostmi, kot različnimi vlogami; mama, žena, podjetnica, blogerka in svojimi željami - za kar si navadno polno zaposlene mame težje vzamemo čas. 


In pisanje bloga je moje veselje, moj čas, ki si ga utrgam zase in za vas.


Vesela bom, ko z napisanim pričaram kakšen nasmešek več na obraz, ali ponudim kakšno rešitev, nov recept, morda razmišljanje ali prijetno branje zapisanega.  


Zato "Nika se dotika" različnih tem, vprašanj, razmišljanj, dognanj.



Naj vam, hrana kot takšna, in "za dušo" tekne. 

Priljubljene objave