O MENI



"Življenje se meri v času, ne v denarju." sem nekje slišala, prebrala. 

Tega se mnogokrat ne zavedamo... dokler se nam ne zgodi kaj drastičnega, ko pogledamo globje. 



Že od malega so me zanimale živali in narava. Živali sem imela neizmerno rada..

Kopljem v sebi, ter se spomnim, kako se me kot malo deklico klicali 'mačja mama', kako sem divje muce udomačila, kako so prišle k meni same od sebe, kako sem jim dajala za jest, jih reševala pred mrazom, jim iskali dom pri dobrih ljudeh. In tu sta mi pomagala predvsem moja starša. 

Kasneje, kot osnovnošolka, sem se pridružila Društvu za zaščito živali, ter nato še sama reševala kužke s ceste, jih vzela pod svoje okrilje, nudila topel začasni in stalni dom, jih obiskovala še takrat, ko so bili v novem domu.

... spomnim se, kako sem kot mala deklica pomagala staršema nabirati zdravilna zelišča. 💚

Mnogo let je minilo, da sem se vrnila nazaj v ta čas miru, vonjev, občudovanju lepe narave, poslušanju žvrgolenja ptic, potočka, dihati gorski zrak, ter občutiti kako sonce boža s svojimi žarki v tišini... ležanju v travi in gledati v nebo oblake, ki se premikajo...
Čas je zame danes vrednota. 
Vsako pomlad uživam v nabiranju zdravilnih rastlin in obrezovanju sadnih dreves. 

Da pridemo do tega je včasih potrebno, da se zgodi kaj drastičnega... 
... da se zaustavimo.
... da pogledamo vase. 
Za to potrebujemo pogum.


Leto 2013

Bila sem uspešna, ljubila sem svoje delo, delala sem s polno paro, ter bila časovno podhranjena. Imela sem sicer srečo; ukvarjala sem se s poslom, ki mi je bil blizu; v katerem sem se našla, uživala, bila z dušo in srcem zato nisem imela občutka da delam....nato pa...oktobra zbolela. Čez noč.  

Prvo sem mislila, da sem kaj takega pojedla, a sem z urgence pristala v bolnici, saj so bile močno povečane jetrne vrednosti. Sledil je ERCP, nato predlog na konzilij za odstranitev žolča. 
Vmes so se vrstili obiski urgence, saj je bilo skoraj vse kar sem zaužila - zame kot strup. Bolečine neznosne. 

Končno so me 20. decembra 2013 urgentno operirali in odstranili žolč. 

Prepričani smo bili, da smo odkrili vzrok mojim težavam. 
Kamen, bolj rečeno skala v žolču je bil širok 1,5cm in dolg kar 3-4cm.
Stroga žolčna dieta 3 mesece in nato naj bi bil prehod na 'normalno' prehrano.


A, dogajale so se (za vse zdravnike) čudne atipične bolečine, kljub dieti, kljub odstranitvi žolča. Teh ne bi smelo biti in stalno sem poslušala kako hrana nima veze na zdravje, ter vsakič znova dobila dozo močnih zdravil proti bolečinam. 

Bilo je 1,5letno obdobje povratništva; na urgenco, bolnico na Japljevo, UZ, ponavljajoči ERCP-ji in še vedno ni nihče vedel kaj mi je.

Dobila sem strah pred hrano. Hrana mi je predstavljala sovražnika. In tisti grozni občutek, ko si lačen, a ne upaš jest. 


Leto 2014

Vzela sem si čas za raziskovanje, branje, poglobitev vase. Na življenje sem pričela gledati drugače. Globoko v meni mi je odzvanjalo, da mi življenje pošilja ponovno zdravstveno lekcijo, da dam tisto globoko zakopano v meni - ven, na plano.
Namreč, leta 2003 sem bila na 'biti ali ne biti' kajti imela sem operacijo srca in takrat sem prvič pričela na življenje gledati drugače. Perspektiva na vse se mi je spremenila. A o tem drugič.


Torej, ne glede na vse - vrnila sem se v stare tirnice, v tisto, kar sem poznala in znala najboljše. Mislila sem tudi, da me posel osrečuje..
Notranjo nekdanjo željo pa potlačila in v bistvu zatajila... A Bog ali vesolje, če hočete, je imel zame druge načrte..


Leto 2015

Dobesedno sem sovražila meso in s svojim partnerjem sva se okoli vsakega obroka močno kregala, ker mi ga je smrdelo pripravljat. Očitno mi je telo že nakazovalo in 'govorilo' česa naj ne jem. 
To je bilo avgusta 2015, ter 6. septembra sem že pristala (ponovno) v bolnici...kak teden že nisem nič jedla,  enostavno nisem imela apetita.

V bolnici je sledil ponovni ERCP.

Nato pa - še en. V razmaku le 14-ih dni! 
   

Takrat pa je prišlo (končno) tudi razsvetljenje s strani dr. med. Vladimir Mlinarič specialist gastroenterolog, ki je opravil drugi ERCP. 
Pred posegom je, glede na povedano sicer omenil kaj bi lahko bilo, a dejal, da bomo prvo opravili poseg, da glede na izvide ne verjame, da bi lahko bilo to, da je tudi sicer zadeva zelo redka, da se dajo tablete, a ne bi prehiteval in ne strašil. 
Nato pa, njegov šok - kaj je našel in 'vlekel' iz sotočja mojih jetr. 

Končno mi je povedal v čem je težava, ter mi dal napotke česa vse ne smem jesti; nobenega mesa, niti uživati mleka ali mlečnih izdelkov, omejiti sladkor in maščobe, jajc pa že tako nisem smela uživati zaradi žolča. 
Stroga prepoved mlečnih beljakovin. 

V sobi za okrevanje, t.i. počivalnici, se mi je sesul svet. 


Kljub temu, da sem bila še precej omamljena od posega sem dojela, da ne vem kaj sploh še bom lahko jedla. Počutila sem se zgroženo, izdano, ter tisto vprašanje v meni; Zakaj jaz? Kako se je to zgodilo? In nešteto drugih vprašanj, ter mešanih občutkov, čustev; od jeze, zanikanja, zgroženosti, zgubljenosti, zmede. 
Bila sem totalno zaprepadena. 

Izvedela sem, da imam izredno redko presnovno motnjo, kjer je tekočina žolča takšne strukture, da se mi delajo čisti rumeni holesterolski kamni. 

Dobila sem tudi doživljenjske tablete, ter priporočilo, da se vsak mesec preverja jetrne teste. 

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi šla še bolj v raziskovanje pomena hrane na telo, bolezni povezane s tem, ter še bolj vase. Knjige sem dobesedno goltala.
In, prvo sem postala rastlinojedka, nato veganka. 

Leto 2016 in 2017

Sem veganka z moralno etičnim vidikom. Veganstvo mi je način življenja.

Res je, postala primorano iz zdravstvenih razlogov, čez noč. A ravno na tem, da bi šla v vegetarijanko, ker sem meso dobesedno že sovražila in mi je smrdelo.
Vsako kosilo je bilo meso in priloga. 

Veganstva takrat pač še nisem poznala. 
.
.
Ko sem raziskovala sem 'našla' veganstvo oz je bilo veganstvo najbližje smernicam uživanja kaj smem in česa ne. 
Danes pravim, da je veganstvo našlo mene. 

Sledili so napori nakupovanja. 
Nikogar nisem poznala, ki bi bil vegan, da bi mi kaj svetoval. Praktično vsaka zadeva v trgovini je vsebovala mlečno beljakovino in dogajalo se je, da sem bila v trgovini 2 uri in prebirala etikete živil, nato pa šla iz trgovine - brez da bi karkoli kupila! 
Če sem pomotoma in slučajno zaužila kaj napačnega - sem pristala na urgenci.

Prebirala sem forume, članke, knjige, iskala informacije vsepovsod. Prav o moji bolezni nisem nič našla, kar ni čudno. 

Namreč, prof. dr. Franjo Pikelj (sedaj upokojeni profesor, nekoč pa predstojnik Infekcijske klinike v Ljubljani) je povedal, da je v vsej svoji karieri slišal le še za en tak primer.

'Našla' sem razne skupine na Facebooku na temo veganstva, se pridružila skupinam, ter dobila različne uvide razmišljanja ljudi. 

Prijavila sem se v veganski izziv . Celo 2x . Prvič, ko sem bila sicer že 5 mesecev veganka, a sem potrebovala nek napredek glede sestavin pri kuhi, usmeritev kje se kaj dobi + mentorja, da sem lahko vprašala kar me je zanimalo. 

Naj povem, da so bili krvni izvidi top že med 3-jim in 4-im mesecev veganstva! 

Nato sem šla na vegansko delavnico veganskega društva saj sem se ob prvi špinači, ki je bila narejena po zdravstvenih omejitvah zame  - dobesedno zjokala, tako je bila zanič!

Nato bila sponzor na Vegafestu (srečelov), spremljala problematiko rejnih živali, dobila uvid v ozadje mesne, mlečne in jajčne industrije in pričela širiti resnico o trpljenju živali, moralni in etični vidik - in s tem postala za ene čudna.


Pri ljudeh sem bila namreč kot veganka sprva sprejeta zaradi zdravstvenega vidika, nato z moralno etičnim vidikom - nerazumljena.
Občutek ob tem pa tak, kot se verjetno počutijo geji in lezbijke ob razkritju svoje spolne usmeritve.


Pa vendar, danes, ko srečujem ljudi na novo, tudi poslovne partnerje, me vsi normalno sprejmejo. Pravim da zato, ker sem 'prizemljena', razumna. Mnogi me veliko sprašujejo in razvije se (pozitivna) debata. To me osrečuje, notranje bogati, navdaja z optimizmom, ter tako tudi zrem v prihodnost.  

Ljudi 'od prej' z negativizmom pa puščam za seboj - tam, kjer si želijo ostati. 

Gre za stvar percepcije. 
Ljudje se burno odzovejo in so totalno zgroženi, ko npr preberejo, da je na Kitajskem festival, kjer se jedo psi. Tam celo obstajajo pasje farme, kjer pse redijo za meso.

Pri nas to počnemo s kravami in pujsi, ... in vprašam 'Kje je razlika?'
Mi smo isti.
V Indiji je krava sveta žival pri nas se jih redi in ubija za prehrano, za 'meso'. Razlika je samo v tem, da imamo pri nas pse za domače ljubljenčke. 
T.i. rejne živali pa so žal tretirane kot stvar, lastnina, brez vrednosti oz so vredne le ekonomsko.  
Živali enako čutijo oz so čuteča bitja, kot smo mi ali psi, mačke,.. enako jih je strah, jih boli/čutijo bolečino, pokažejo veselje, so navezane ena na drugo... in kar jim počnemo ni prav. 
Vedno pravim, če je legalno, še ne pomeni, da je tudi moralno. 
Zase pravim, da tisto, kar ima/je imelo srce, obraz in mamo - jaz ne jem. In na to sem ponosna. 
Kot mama vem kaj, kako in koliko čutim do otrok, zato tudi o tem ne bom oz ne morem biti tiho. Enako namreč čutijo živalske mame..

Najboljši govor kadarkoli - s slovenskimi podnapisi:


Ste laktozno intolerantni? Mislite, da ste zato bolni?
Zakaj eni ste/so, ter drugi ne laktozno intolerantni, ter kako mleko vpliva na človeški organizem odlično razloži dr. Walter J.Veith v videu/vklopite podnapise! 


Seveda se vsak zase odloča kaj bo vnašal vase, torej kaj bo jedel. (KAJ in NE koga - velika razlika!).
Nikomur ničesar ne vsiljujem. Zase pravim, da sem 'messenger', kajti z
elo rada podam informacije, saj me mnogi sprašujejo kaj sploh jem, ter se jim zdi čudno, ko povem, da se mi je svet v kulinariko odprl z vegansko prehrano. 

Neka čudna miselnost je, da vegani jemo samo travo. 😂


Leto 2018

Moja bolezen je moj blagoslov; spremenila mi je pogled na hrano, živali, ljudi, ter spremenila svojo poslovno pot. 
Vračam se k naravi, k družinski tradiciji s katero sem rastla, torej lastni blagovni znamki BIOWAY® , ki je plod znanja in izkušenj mojega očeta, ki je imel Zeliščno lekarno Kamil'ca.

                                                                                     
 
Iz hobija sem pričela pisati ta blog z recepti, odprla Instagram profil, ter iz hobija prešla v posel in sredi leta 2018 pričela z lastno butično proizvodnjo, kjer pripravljam različne rastlinske namaze, fermentirane izdelke, slastne rastlinske sladice . 💓





                                                                                   
  
Verjamem, da se v hrano manifestira energija. Sem pristaš preprostih, hitrih in okusnih, pripravljenih, jedi. 
Zato pod svojo blagovno znamko Bioway_planty nudim butične in ročno pakirane izdelke, ki so okusni, ter 'živa' hrana.

Dnevno srečujem ljudi, ki me sprašujejo po nasvetih glede veganskega kuhanja, kje kupiti sestavine, kako nekaj poveganit, naredit - s katerimi sestavinami, ter tudi, čudijo se, ko povem, da vegani zelo dobro in raznoliko jemo. 
Slednje širim/o med ljudi tudi kot prostovoljc/i Slovenskega veganskega društva. Na različnih dogodkih. Kdaj se izpostavimo tudi preko tv. 
(Kot npr v oddaji Merica dobrega, ko sva s Teo pripravili Gratinirane veganske palačinke. TUKAJ.)




Zaradi vseh teh vprašanj ljudi je prvotno tudi nastal ta blog, danes pa sem bolj aktivna v svoji delavnici, kjer ustvarjam izdelke za trg, ter v fb skupini 'Kaj pa vegani jeste?
Vabljeni! 

Sem že povedala, da rada dobro jem? 💚
Verjetno ste vi isti. 

Torej, dobrodošel vsak, da me spremlja na moji poti, me podpira, v kolikor pa najdete še zase kaj koristnega - je to moje zadovoljstvo in dosežen cilj. 💕
Dobrodošli na kakršnemkoli dogodku, da se spoznamo, izmenjamo mnenja, rečemo kakšno lepo besedo.

Dobro je vedeti; 
Poleg holesterola (in izračunanega razmerja*, ki je pokazatelj za srčni infarkt in ga zdravniki navadno ne računajo!), tudi hemoglobin, železo, B12, kot feritin (zaloga železa). 

*Ste vedeli? 
Znanstveniki so ugotovili, da je razmerje med skupnim holesterolom in HDL-om najboljši prerok srčne bolezni. 
FORMULA: 
Vrednost skupnega holesterola delite z vrednostjo HDL-a. To razmerje je morda celo pomembnejše od vrednosti skupnega holesterola. 
Namreč, znanstveniki v preteklosti niso našli odgovora zakaj nekateri ljudje, ki imajo nizko vrednost skupnega holesterola doživijo srčni infarkt, drugi pa imajo visoko vrednost, ampak srčnega infarkta ne doživijo.
Ugotovili so, da je razmerje ključnega pomena.
Za moške znaša normalno razmerje 4,5 ali manj, za ženske pa 4,0 ali manj.
3,5 je dobro razmerje, 3,0 pa odlično.
Številne raziskave kažejo, da lahko celo zmanjšate že nastale okvare v žilah, če razmerje znižate na vrednost med 2,4 in 2,8  .
 

(Vir: knjiga dr. Bruce Miller PRIKRITI MORILCI skrite nevarnosti v našem telesu)

Moj intervju v projektu ZGODBE VEGANOV;
Namen projekta je, da se ljudem približa in pokaže različne profile ljudi, ki smo se odločili za veganstvo, naše 'razloge' zakaj/kdaj/kako..
Vsaka zgodba, vsak začetek je edinstven. 💚
V

Najmočnejše 'sporočilo' oz moj zakaj sem etična veganka danes; TOPLO PRIPOROČAM OGLED FILMA Dominion tukaj

Bi poskusil_a 30-dnevni veganski izziv? Dobiš brezplačne napotke, usmeritve, pomoč mentorja... Si upaš?  ⇒  TUKAJ se prijaviš.  😊


Se beremo! 💗





Lahko mi slediš na Instagram-u. 
Všečkaš Facebook page BIOWAY/Planty4u

Hvala za tvojo podporo. 💥




Pisanja se lotevam »za svojo dušo«, torej takrat, ko »začutim« da neko misel ali razmišljanje zapišem na papir. Tokrat virtualni. 


Še vedno sem sicer mnenja, da je osebni stik (naj)pomembnejši, a prednost virtualnega je, da se zmore dotakniti več »duš«. 


Moji zapisi nikakor niso in ne bodo plod znanstvenih dognanj/raziskovanj, kot tudi ne nek del strokovnosti, temveč v smislu lastnega doživljanja, prepričanja, življenjskih izkušenj, kot tudi lastne misli s predznanjem večletnih prebranih različnih knjig, udeleževanja seminarjev s področja različnih vidikov (od duhovne in osebnostne rasti, vodenja ljudi, psihologije, vzgoje otrok ..), kot lastnih izkušenj, ko sem delala še kot mlada in takrat neizkušena z uspešnimi ljudmi različnih profilov oz položajev – podjetniki, direktorji, torej močnimi značaji in visokim egom. 


Veliko sem se naučila, ker sem se bila primorana, če sem želela, da so mi ljudje sledili in na srečo me je učenje veselilo. Ob tem me je spremljalo več mentorjev. Vsakemu od njih sem hvaležna še danes. 


Ti časi nikakor niso bili rožnati, saj sem prihajala tudi do grenkih spoznanj, bila razočarana, prizadeta, a izkušnje so me notranje bogatile, postajala sem močnejša in modrejša. 


Danes, mnogo let naprej, se še vedno učim, balansiram svoj čas, ki je razpet med dolžnostmi, kot različnimi vlogami; mama, žena, podjetnica, blogerka in svojimi željami - za kar si navadno polno zaposlene mame težje vzamemo čas. 


In pisanje bloga je moje veselje, moj čas, ki si ga utrgam zase in za vas.


Vesela bom, ko z napisanim pričaram kakšen nasmešek več na obraz, ali ponudim kakšno rešitev, nov recept, morda razmišljanje ali prijetno branje zapisanega.  


Zato "Nika se dotika" različnih tem, vprašanj, razmišljanj, dognanj.



Naj vam, hrana kot takšna, in "za dušo" tekne. 

Komentarji

Priljubljene objave