ROXY Z NAMI 1.LETO

Bila je…. nekoč… niti ne tako zelo dolgo nazaj, čeprav se zdi celo večnost, a vseeno kot šele včeraj. Spomin in bolečina, ter strto srce nate ostajata. Nikita.. 💔 nikoli pozabljena. 

In si…. danes… kot da že od nekdaj, čeprav z nami šele eno leto. Prej Nika, zdaj Roxy. Z ulice, od nikogar, od vseh nezaželjena, še en 'nebodigatreba'. Dokler te niso rešile dobre duše, te oskrbele, rešile ulice in (po)iskale zate dom. Dom za vedno si našla pri nas.

V srcu čutim globoko hvaležnost s še kančkom bolečine, a zavedanjem, da je Nikita dala 'prostor' naslednji rešeni živalci. Tebi, draga Roxy.. 💗 moja ljubezen..

29.07. je minilo točno eno leto od kar smo te dobili in v ponedeljek smo podoživljali vse trenutke; ko smo te z nestrpnostjo čakali, vseh sporočil in slik s poti na messingerju, ter spomnim se klica Janje, da sta že čisto blizu, da naj štartamo proti dogovorjenemu kraju. Kaj nam je bilo srce! Vsi smo bili čisto razburjeni od veselja. Cela familija, vsi so hoteli z nami, da bi te sprejeli medse (ravno smo praznovali rojstni dan očeta in smo bili vsi zbrani). A upoštevajoč kaj je dobro zate (prepotovala 450km, v večih avtih, različnimi vozniki), smo se pote odpravili 'le' mi. Prav je bilo tako. 

Kako zanimivo se mi je danes spomniti vse to ob tebi - na tisti čas, tiste vznemirljive trenutke pričakovanja, ter te sedaj imeti tu, ob sebi; mirno, spokojno, spiš, moja roka te boža, niti ne veš kje sem v mislih…. le uživaš v trenutku. Moja Roxy.

Prav je tako. Zasluženo. 

V tem letu, ko si z nami, si v naš dom vnesla svojo energijo, ki je bila na začetku plašna, boječa. Bila si travmatizirana. Zate novo okolje, novi ljudje, neznani vonji, drug jezik…. a smo imeli razumevanje zate, smo ti dali potreben čas, te ljubkovali, skupaj smo premagovali tvoje notranje demone, strahove,…

Bila si porezana – nekdo te je očitno hotel ubit in še danes te to preganja... Telo zaceljeno, duša ranjena..

Spomnim se, kako nisi hodila.Enostavno nisi upala niti iz svojega ležišča do posode z vodo. In smo ti jo prinesli k tvojemu ležišču.

Nisi zmogla na sprehod - pa sem te nosila za hišo prvih nekaj dni. Ter nato tudi čez cesto – na tvoj prvi 'zunanji' sprehod… Spomnim se, kako je nekdo pripomnil kakšnega psa smo si omislili, češ, saj tudi hodi ne.

Sem preslišala. Vedela sem, da je to začasno, da potrebuješ čas,… on pa… da je bedak. Hja, tudi taki so. Nanje nič ne dam, seveda.

(Danes ne more verjeti kako si odločna…. )

Bala si se hodnika in vrat. To je bila največja travma zate. In tačke – bog ne daj, da se te je kdo (slučajno) dotaknil. Si tačko TAKOJ odmaknila.

Nas si sprejela od prvega trenutka. Točno se spomnim trenutka, ko sem te prvič držala v naročju.

….ko smo se poslavljali od Janje, ter te je želela pobožat v slovo – ti pa si se z glavico odmaknila od nje, ter se mi nato zarila v moj vrat.

…. Spomnim se, kako sem 'te čutila' še preden si sploh vedela, da 'obstajam'… da boš odšla od 'tam', ter k nam zate v novi, ter dom za vedno.

Zaznavala sem najino povezanost, ki je nisem znala razložiti. Še danes je ne razumem, a sem takrat to omenila Danijeli in Janji.

Menim, da sva si bile usojene.

Tudi glede imena…neverjetno,…  pa kako sem te prvič zagledala na fotki – slučajno. Vemo, da slučajnosti ni…..
Tiste tvoje žalostne oči... so me začarale. Želela sem jim narisati veselje, dati žarek upanja v lepšo, boljšo, čudovito prihodnost...
Tako se je 'najina' zgodba začela. Enotno, zato TA pesem na naji začetek. 

Spominjam se;
....ko sem te zagledala sredi kuhinjske mize - gor si skočila s tal, ko sem se le obrnila, ti pa, da pogledaš, če je slučajno gor kaj zanimivega - mene pa skoraj kap! 😅

…imeli smo obdobje, ko se še nismo ujeli glede tega kdaj te tišči lulat in želiš ven… , ter si se polulala na sinov tepih ali parket. Nismo te kregali, seveda. Smo te razumeli, ter brez besed počistili. Ti si kljub temu vedela, da si naredila narobe. Se ti je videlo v očeh…

…obdobje, ko sem bila s teboj vsak večer za hišo, ter čakala, da se polulaš. Tudi po dobro uro, a se nisi, nato pa si se ponoči poleg vrat.

Pa smo imeli razumevanje in te nismo kregali. Vedela si… da ni bilo prav...da...a
enostavno nismo bili usklajeni, nismo prepoznali da želiš ven, ti pa nisi zmogla nakazat, ker si se bala vrat…

Tu, priznam, mi je načenjalo živce, a smo bili razumevajoči.

…. bilo je obdobje, ko si pričela gristi. Šolskih copat si zgrizla nešteto, prav tako si se znala lotiti čevljev, croscov.. Pa smo pospravljali vse kar se obuje.

  

Nato si se lotila okrasnih blazin pri sedežni. Obglodala si nekaj končkov – ter smo jih zašili. Poleg pa kupili prav zate blazino. Da si vedela, da je točno ta zate, ter se jo lahko lotiš po mili volji. In si jo zdemolirala do konca.😂

….obdobje, ko si se želela igrat z Rubi – kuščarjem. Vsa navdušena si postala, ko se je zmajček premaknil, ter si ga s tačko želela vzpodbudit k igri. Seveda bi ga lahko ranila, zato smo te kregali. Rubi pa se ti tudi ni pustila, ter je nate pihala, nato pa prestrašena ušla pod omaro.

Včasih pa sta skupaj tudi zaspala na sedežni.

 

…obdobje učenja, da hodnik s stopnicami ni 'bav bav', ter sem šla po svoji riti stopnico za stopnico, s priboljškom v rokah…. ter te vabila in vzpodbujala k meni, da sva skupaj premagali hodnik, ter si uspela čez cel hodnik priti do gor – do konca.

Kolikokrat je bilo, da je le nekaj malo zaropotalo… ter si v smrtnem strahu dobesedno zdirjala ven. In sva pričeli naslednji dan ali čez par dni – vse od začetka.

VENDAR, na koncu nama je uspelo! Yes! To, premagati hodnik, je bila največja zmaga.💪

….obdobje učenja na povodcu.
Sem mislila, da ti bo povodec bližji, a ne, fleks si sprejela enostavno, povodca pa ne. In sva pričeli s kratkimi sprehodi. Po enih in isti poti. Da si spoznala okolico, okolje, vonjave, …

Nato sva pot daljšali, ter šele nato spreminjali smeri, lokacije.

….obdobje učenja, kaj pomeni pločnik, kolesar, avto, tekač, da se je potrebno umaknit…

Vmes je prišlo spoznanje, da se bojiš otroškega vozička, pohodnih palic, žogic… velikih psov – te je bilo potrebno nalajat – že od daleč.

Stežka si se pomirila. Sicer si se razumela z vsemi, le čas si potrebovala pri večjih kužkih. Seveda, ker so te na ulici 'ganjali'.

….obdobje, ko si se zapodila za ptiči, miškami, kobilcami…. ter me, ko nisem pričakovala, tako zelo potegnila na fleksu, da sem imela izvin rame, ter imam še danes zaradi poškodbe posledice – komplikacijo in sem v fazi rehabilitacije. 

POZOR vsem, ki vodite pse na flexu! Poškodb je ogromno.

Igre s palčko nisi poznala. Ko sem ti jo vrgla, si stisnila rep med noge. Že ko sem jo le prijela v roke – si se bala.

Pa sva zadevo pustili za mnogo kasneje.

… vode se tudi bojiš. Škoda, ker si doma poleg reke, ter bi se ob vročini lahko osvežila, a še delamo na tem.

….obdobje, ko si morala vsakega moškega, še posebno v kolikor je bil močnejše postave oz večji… nalajat. V bistvu si se ga bala. Močno.

To je verjetno od tiste grde rane – ko te je nekdo močno porezal. Domnevamo da moški.

…Še posebno si norela, ko je imel moški na sebi kapo in/ali pohodne palice. Nismo te mogli pomirit.
...pa, ko se je Damjan poškodoval, ter imel 'bergle'...vsakič, ko jih je prijel v roke si močno lajala v smrtnem strahu, češ kaj ti bo naredil, se bala....

A DANES, po enem letu;

Si nam neizmerno zvesta, hvaležna, najsrečnejša si, ko smo vsi na kupu oz doma. Še vedno pa sem številka ena pri tebi jaz.

Imaš svoje ležišče, a ponoči spiš pri meni v postelji. Pokrita.

Ljubiš svežo posteljnino, sveže perilo. Te ne spravimo dol s postelje, ko se preoblači. V bistvu moramo prav zapreti vrata.

Obožuješ postelje, sedežne. Čez dan se seliš z ene na drugo.Imaš posebne poze, ter najraje si na naslonjalu sedežne. 😅😇😊

Obožuješ takšne in drugačne blazine – katerih več NE grizeš, temveč se spraviš na najvišji kup in – spiš. Včasih se tako zariješ vanje, da moramo opozarjat (ali celo napisat listek z opozorilom), da si ti spodaj pod blazinami.

Copat, čevljev ipd NE grizeš več. Imaš pa zelo rada svojega 'petelina' (igračko), ter druge svoje igračke, katere mrcvariš do onemoglosti, piskaš z njimi, ter nas vabiš v igro.

Palčka, žogica ti danes pomeniti nekaj zabavnega, igro. Obožuješ, ko ti vržemo, ti pa tečeš, da prineseš, loviš. Obožuješ to.

Vrat se NE bojiš več NOBENIH. Sedaj s tačko po vratih popraskaš, češ naj ti odpremo. Ali za ven, ali za v spalnico – ko želiš mir, ter se umakneš na posteljo.

Velikih kužkov se ne bojiš več. Sedaj se imaš za alfo, vodjo. Misliš vse dominirat, a na tak lep način daš vedeti, da si ti glavna. Zelo si priljubljena.

Imaš pa svojega omiljenega psička z imenom Oto. Ko ga vidiš se ti dobesedno sname, jaz pa za teboj skoraj poletim na povodcu.😅 Ljubezen je obojestranska, tudi Oto te (zelo) rad vidi. 

Pri tekačih si lahko včasih malo 'šavrasta' zato te imamo vedno na povodcu. Ne moremo vedeti kako boš odreagirala. Še posebno v kolikor ima tekač na sebi kapco, kapuco, anorak ipd.

Pohodnih palic se ne bojiš več, prav tako nič več otroških vozičkov.

Zanimivo pa je bilo na morju, ko si zagledala napihljivo blazino krokodila – si nanjo tako lajala, da so se vsi nasmihali, ko so videli, da lajaš na blazino.Nam smešno ti pa si bila čisto zares prvo prestrašena, nato huda na 'krokodila'. 😀

Včasih nalajaš kakšno prikolico kje ob cesti, ali klopco, tebi nepoznano stvar ob cesti, ter nas s tem nasmeješ – ko je mimo, seveda. Mi ti še vedno poskušamo stvari prikazati razumljivo, da se jih ne bi več bala.

V vodo ne želiš. Z izjemo na morju, ko si 2x plavala, a še to, ker se te je v morje neslo. Si bila pa nato tako zelo razigrana, ter vemo, da si se odlično počutila. Puščamo času čas, morda pa se nekega dne opogumiš, ter greš še sama kdaj v vodo oz morje.

Z Rubijem imata strahospoštovanje ena do druge. V bistvu obe mislita, da sta 'gazdi v hiši'. Alfi. Mi vemo, da ni nobena od vaju. He he….😊😏

Red mora bit.

Tačke; cca 1 mesec je, da te brez, da trzneš, lahko pobožamo po tačkah. Smo pa ves čas delali na tem. Smo se te vsake toliko 'slučajno' dotaknili, pobožali. Zdaj nam popolnoma zaupaš tudi slednje.

Kak korak gremo nazaj, ko se ti postrižejo krempeljci, a to je nujno zlo, saj rastejo izredno hitro. Problem so na petem prstu, ker se vihajo v tačko. Auč!

Energetsko si hiper, a si se v zadnjih mesecih izredno umirila. Razen notri. Vedno skoči na naslon sedežne, ter gre nanjo. Kdo bi to razumel. Zato ji pravim opica. Skače kot opica s sedežne na sedežno, ter z naslonjala na naslonjalo.

Tv daljince ipd pospravljamo, ker nam je že večkrat padlo po tleh. Roxy se zapodi gor kot tornado. He he…

Z nami je bila letos na morju – otok Silba, kar pomeni dolgo vožnjo v avtomobilu, postanki, ter prvič se je peljala s hidrogliserjem.

Nazaj grede pa še s trajektom saj smo šli preko otoka Pag.

Pridna in socializirana je bila že v restavracijah, v frizerskem salonu, trgovini z oblačili (z dovoljenji), ter seveda tudi pasji trgovini.

Prav tako na plaži (v senci), v APP, v mestu, na Rožniku, na slovenski obali in plaži, parkih, piknikih ipd, saj je član družine, ter hodi z nami. Brez problemov.

No, razen na prireditvi na Koseškem bajerju se ni počutila ok, saj je bil oder z živo glasbo, stojnicami, ter jo je najverjetneje spomnilo na dogodek, ko je bila porezana – na neki podobni glasni prireditvi kjer je bil 'ringelšpil' – nam je bilo povedano. Na tovrstne prireditve je ne vozimo več. Enako je bilo namreč na hipodromu, ko je bila glasna prireditev.

Roxy sicer itak najrajši poležava. Mirno, spokojno uživa življenje. Zaslužila si je to. Upam, da z nami še ZELO dolgo.

Zakaj sem vse to napisala?

Predvsem zato, da se ve, da imajo posvojeni kužki travme. Takšne in drugačne.

Da se bo vedelo PREDEN  se posvoji kužka.

Da se ve, da je potrebno s kužkom DELAT. Noben kuža ne pride z navodili, ter že naučen vseh socialnih veščin.

Namreč, mnogokrat vidim kakšno objavo, ko kuža ni po 'pričakovanjih' posvojitelja, ter ga nato vrnejo nazaj. Srce me boli, ko kaj takega vidim, preberem, slišim.

Kuža je bitje s čustvi. Hitro se naveže in ima čustva do 'svojega človeka'. Ne more se kužka kar vrniti. Osebno mi je to nesprejemljivo. Krivda je vedno na strani človeka.

(Bi svojega otroka tudi vrnili? Samo vprašam. )

PREDEN se kužka pripelje v dom je potrebno pretehtati VSE. Kuža bo z nami 10-15 let (ali še kakšno leto več). MI smo odgovorni zanj. MI se MORAMO udeležiti kakšne pasje šole, si vzeti čas za socializacijo kužka.

Tudi v kolikor se vzame kužka iz legla, ter je mladič, potrebuje socializacijo.

Vsak kuža ima svoj karakter in potrebno se je kužku posvetit. Da ga spoznamo (vzajemno), da se povežemo, ter jaz pravim 'skonektamo'. Za to pa je potreben čas.

Sama sem imela prej psičko iz slovenskega zavetišča in je bila prav tako travmatizirana. Ulica pač naredi svoje. Šli sva pasjo šolo. Osnovno in nadaljevalno. Prebirala sem knjige, opazovala njo in njeno obnašanje, ter si vzela čas.

Predvsem pa, naučila otroka kako se z živaljo odgovorno ravna. V prvi vrsti pa bila sama odgovorna. Kuža je naša, starševska, odgovornost. Zato se ne poklanja živali za rojstni dan ipd.

Vem, da vse to marsikdo ve, a se še vedno marsikdo tega ne zaveda. Zato je potrebno o tem govorit.

In ne, kuža, ker je posvojen nikoli 'ne vrača' ljubezni. Jo pa daje v neizmernih količinah. In ja, več kot tisti iz legel. Zakaj oz kako to vem?

Ker sem imela oboje; kužke iz legel in 'uličarje'. Oboje neizmerno rada. A le 'uličarje' bom tudi imela še naprej.

Namreč, preveč jih je, ki nimajo doma za vedno, ki se jim godi krivica, dela z njimi slabo, so lačni, jih nihče noče, niso 'lepi', niso pasemski, niso 'neko ili nešto', imajo (pre)velika ušesa (naša prejšnja je bila taka), imajo ne vem kaj 'narobe' na prvi pogled….
A ljudje pozabljajo kaj te pasje dušice imajo; veliko srce, veliko ljubezni in le želijo si 'svojega človeka' ki bi mu to brezpogojno dajal. 

…. upam, da se za kakšno takšno pasjo dušico odloči tudi kdo od vas, ki to bere. Mi eno tako dušico v kožuščku že imamo. Neizmerno radi. Srčico Roxy.💘