NIKITA ZA VEDNO V SRCU


Kar nekaj časa nisem na blog ničesar zapisala. Razlog tiči v času, ko je potreben cel človek, da se zadosti pogojem za certificiranje izdelkov. Sedaj pa izguba družinskega člana, strto srce…

Tale zapis bo (morda) za koga neverjeten, zelo drugačen, celo sporen… za koga, ki ne verjame v duše po smrti - kot znanstvena fantastika… a vzemite iz njega to, kar lahko, kar želite...

Da ga spišem sem se odločila iz dveh razlogov; 


  • z zapisanim pomagam sebi, ker dajem bolečino skozi zapis 'ven', 
  • da (morda) še komu, ki je izgubil ali izgublja svojega bližnjega –  zapis nekako pomaga.
Namreč, s smrtjo se vse ne konča. V to sem prepričana oz vem. Pred leti sem imela tudi sama obsmrtno izkušnjo in vem kaj sem doživela in občutila, ter videla. 
A o tem drugič. 

Tokrat o občutenjih ob slovesu naše drage psičke Nikite. 


                                                                                                                                                  

Naši družini so moja občutenja zelo pomagala, pravijo. O vsem,  kar se je dogajalo, smo se pogovarjali, skupaj iskali odgovore, saj so bila nekatera sporočila zame v danem trenutku nerazumljena. Skupaj smo prihajali do zaključkov, spoznanj, ter si s tem tudi lajšali bolečino ob (za nas tragični) izgubi naše psičke Nikite, ki je bila za nas družinski član.
                                                                  
---------
Preden pa grem na občutenja in doživljanja, naj napišem nekaj o sebi.
Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da 'čutim stvari', da imam 'prebliske' oz neke vrste nekakšna 'videnja' o nekom – v obliki zaznavanja njegovega čutenja (kot so žalost, veselje, zaskrbljenost, izguba,...).
Mnogokrat sem to začutila kot človekovo breme, ki je šlo dobesedno name. Tudi smrt sem že zaznala; pri mladi punci, ko smo se le peljali z avtom mimo nje. Slednjo (smrt oz smrtno glavo) sem videla nad njeno glavo… Meni pa so šli  mravljinci po telesu...

Kot mala deklica sem čutila energijo v obliki zaznave, 'da se bo nekaj groznega zgodilo', fizično so se zapirala (in/ali odpirala) vrata sobe, omare - v stanovanju, kjer smo živeli.
S sestro sva skupaj doživeli grozno izkušnjo zaprtih vrat stanovanja, ki pa so bila odklenjena, ter močno silo, ki je nato dobesedno 'butnila' vrata nazaj, ko sva jih uspeli odpreti za nekaj cm… V stanovanju ni bilo nikogar, seveda.
Doživela sem močan in glasen pok velike kristalne vaze, ki sem jo nesla k omari, da bi jo pospravila – na sredi sobe, brez da bi kam udarila – sila je bila takšna, da se je po sredini vaza dobesedno razklala na pol, a ostala cela po zunanjosti. In ni puščala vodo, kot smo kasneje preverili!

Videla sem mnogo znamenj, ki so bila povezana s smrtjo nekoga; pred ali po njegovi smrti (telefonski klic, lučke na aparaturah, 'trkanje' po pepelniku, glasovi, dihanje, sopih, klic imena, občutek prisotnosti, nenaden vklop TV z glasnostjo do konca, delovanje otroškega elektirčnega avtomobila na daljinca ponoči, ko smo vsi spali,…) .

Doživela, da se je duša pokojne sosede dobesedno 'obesila' name – naredila je samomor zaradi bolezni… in ta duša delovala na mojo psiho zelo destruktivno. Morda razlog za to; srečala sem jo vso objokano, ko se je ravno šla poslovit od druge sosede, ter sem jo tolažila, objela… Prvič sem mislila, da bom potrebovala pomoč nekoga (strokovnjaka), ki se s tem ukvarja - da to dušo spravi z mene…

Ta moj 'dar' videnja in zaznav bom v prihodnosti še morala raziskati, ker se stopnjuje, a zadev ne poznam… Tokrat namreč že fizično zaznavam in/ali vidim 'energijo' duše, kot imam povečano moč zaznave, lahko se skoncentriram in zaznam dušo – če je 'tu', kot tudi zaznava duše, ki je v odhodu..
--------

Torej,  da se vrnem k prvotnemu zapisu.

Psičko Nikito smo dobili v zavetišču. Namreč, pred tem sem dobra 2 meseca nazaj izgubila 'svojo pasjo punčko v kožuščku'; psičko Papy. Žal je neozdravljivo zbolela – čez noč in sem jo morala evtanazirati. Ob tem sem doživela tak šok… , nisem vedela, da sem noseča, ter z njo izgubila tudi otročka, ki je rasel v meni.
Padla v depresijo in Nikita, ki smo jo nato dobili, me je dobesedno izvlekla iz tega stanja.

Do Nikite smo prišli 'slučajno'…(A slučajnosti ni!) Namreč…

Gledala sem sicer prvo eno drugo pasjo punčko, celo navezovala stik z njo, nato pa na nekem forumu zagledala Njo, zraven pa pripis, da je očitno premalo podobna Rex-u (takrat je ravno igrala nanizanka Komisar Rex), ko je nihče noče…in ta stavek me je obrnil… poklicala sem Polono v zavetišče, povprašala zanjo, ter je takoj rekla, da naj jo pridem iskat ob 14ih! Kako na hitro.. in bila je pri nas doma.
Tako se je naša zgodba z Njo začela. Kot bi bilo včeraj, a je minilo dobrih 11 let, 6 mesecev in 14 dni.
Kot se je začela pa se je žal tudi končala. Na hitro.. 

Oba sinova sta z njo rastla. Bila je naša pasja dušica; potrpežljiva, prijazna, uvidevna, zvesta, zaščitniška, vesela, polna energije… do 15.junija 2018  .

Dan prej prvič ni pojedla svojega obroka, kar je bilo zelo čudno zanjo. Kakšne tri tedne je imela težave z odvajanjem; težko odvajala, bila zaprta, nato driska, ter ponovno vse normalno, nato ponovno težje odvajala…in smo mislili, da je kaj takega pojedla (od začetka smo morali paziti pri njeni prehrani, ker je bila pred tem dobrega pol leta na cesti in ji je pustilo posledice) oz nato, da ima morda težave z mešički, ter bo treba očistit. Sicer je bila živahna..

V petek, 15. junija zjutraj pa sploh ni želela ven na sprehod. Milo me je gledala, češ, a res moram. Čudno. Sva šle, a ona težko po stopnicah, težko hodila, ni odvajala… Zato sem poklicala veterinarja za pregled.
Ko je doma ležala sem opazila, da ima velik - kot bi bil napihnjen - trebuh.. s tem, da prejšnji dan ni jedla!
Pomislila sem, da je polna blata...
Od drugod dobila nasvete, da naj ji naredim klistir, dam odvajalo… spraševala po forumu, če kdo kaj ve, da sicer imamo naročen pregled pri veterinarju, a več glav več ve... sploh, ker se jih mnogo ukvarja z živalmi.. kakšna izkušnja/pogled več ne škodi..

Nato pa - šok pri veterinarju. Niso bile vrečke oz zamašeni mešički, temveč limfni sarkom… hemangion sarkom na vranici oz iz vranice…skupna gmota.. Prognoza nikakršna, ni pomoči, saj se je v trebuščku že nabirala tekočina…je krvavela… tumor velik več kot 15 cm (cel ni šel na monitor).
       


Sesul se mi je svet…ni opcije preživetja.  😢

Domov sem jo odpeljala, da se skupaj poslovimo, ter ji nudimo še nekaj lepih trenutkov.. kar ima rada.

Veterinar ji je dal močno dozo injekcije. 24 urno.                      

Po injekciji je bila kot prerojena. Peljali smo jo na krajši sprehod; želela je v reko 'lovit kamenčke' in je šla.. prirejeno - kolikor je zmogla, a je imela veselje v očeh. Doma je želela pasjo čokolado, ter jo je dobila - več kot bi sicer smela. Obkrožena je bila z nami in ljubeznijo.
Noč je bila izredno naporna. Stalno 'siljenje' ven – driska, a skoraj nič ni šlo ven… težko je šla po stopnicah.. injekcija je popuščala.. trebuh je bil naslednji dan še večji.. Do ponedeljka ne bi preživela. Gmota jo je ubijala…

Ponoči sva imeli svoj nepozabni trenutek, ko sem se ulegla poleg nje, sem jo božala, ona me je s tačko objela… in želela sem si, da me ne bi nikoli 'izpustila'… da bi trajalo…


Sliki iz leta 2015
             

V soboto zjutraj sva odšle še na zadnji sprehod… trgalo se mi je srce… a je uživala.. šla še enkrat 'lovit kamenčke' v reko, dobila zadnja 2 koščka pasje čokolade, košček kruha, ki ga je oboževala, a sicer ne dobila pogosto….
Doma se je že umikala; očitno je bilo, da jo boli…
Ko bi morali iti… je želela na sedežno k meni, da se pocrklja, ter sem 'jo povabila' in skupaj sva delili trenutke božanja, lubčkanja… srce se mi je trgalo…
Zamujali smo, a mi je bilo vseeno… ker so bili to njeni zadnji trenutki doma z mano…

Ob 11 ih smo imeli veterinarja in ob 12.15 je za vedno zaprla svoje prijazne učke… obkrožena z vsemi nami… objeta… 

                  

Sam 'protokol' je bil (vsa čast veterinarju dr. KAPUN-u iz Veterinarske klinike TRSTENJAK – ZAJC), slišalo se bo grozno, lep... miren, že nekako posvečen. Čas, se mi je zdelo, se je ustavil. Tak način slovesa in odhoda bi                  si želela zame, ko in če bi bilo potrebno/dovoljeno...

Ko je dobila pomiritveno injekcijo smo bili vsi z njo in vem, da je bila z našo prisotnostjo pomirjena, zadovoljna, da ji je bilo prijetno, da je bila brez bolečin in je v miru 'dremuckala' v mojem naročju.

Videla sem njeno reakcijo, ko je odprla učke, ko je prišel skozi vrata in k njej mlajši sin… kako se je odzivala na naše glasove… kljub temu, da je počivala v naročju, ter bila omamljena. Zaznavala nas je, bila pomirjena, obkrožena z ljubeznijo.

Sama sem bila z njo do čisto zadnjega. Kljub težini, ki me je ob tem navdajala, sem ji to dolgovala, saj mi je zaupala, se ob meni počutila varno. In prav je, da smo ljudje živalim še posebej ob takšnem dogodku poleg nje, v oporo, ter za lepši prehod, za pomiritev…
Dr. Kapun je tudi mene krasno peljal skozi prehod, name deloval pomiritveno... namreč nato je dobila narkozo, ter nato zadnjo – odrešilno injekcijo. Bila sem tam, ob njej. Hudo tragično, a zanjo edino pravilno, predvsem pa odrešilno.
Rešena.. z njo pa je odšel del nas…
.
.
Posmrtna dogajanja/občutenja isti dan in dalje..

Sobota, 16. junij 2018
Zgodaj popoldne sta bila pri nas na obisku moja starša. Pogovarjali smo se, ko sva oba z mojim partnerjem naenkrat zaslišala pasji cvilež – pri vhodnih vratih. Pogovarjali smo se o Njej.
Ko sta starša odšla, je rekel, da moram ven, da ne smem biti notri, da moram ven 'v življenje'.. Zato sem popoldne, proti večeru, odšla proti reki Savi - mestu, kjer sva se nazadnje sprehajali… in me je na mestu, kjer sem jo navadno odpela s povodca, fizično dušilo… Nisem zmogla koraka, sem se ustavila… težko dihala, še težje požirala… in prišel je starejši sin… češ kaj mi je, če sem ok. Lahko sem vdihnila… ga vprašala ali gre z mano po poti, na sprehod. In sva šla, skupaj. Nato pa…. začutila Njo. Bila je skoncentrirana energija podolgovate oblike, ter se je premikala nad tlemi, kot se je Nikita. Vedela sem, da je Ona. Povedala sem sinu. Oba sva bila pozitivno šokirana. Skupaj smo šli po poti – isti kot sem šla sama z njo zjutraj. Ves čas je bila energija Nje prisotna. 'Sprehajala' / premikala se je sem in tja, kot bi se Nikita.. a saj to je v bistvu bila Ona. V sebi sem čutila veselje, žalost in grozo obenem. Jokala sva oba s sinom. 
Šli smo do klopce, kjer sem zjutraj z Nikito zadnjič sedela… Sva posedela, se pogovarjala, jokala, ter nato smo odšli nazaj. Energijo sem čutila le še na pol.


Nedelja, 17. junij 2018
Ob 3.00 zjutraj sem se zbudila… in zavohala pasji prdec. Kot ga je spustila Nikita.
Poleg mene je spal mlajši sin, ki je bil pokrit. Vonj je prihajal z druge strani kjer je on spal. S strani postelje, kamor je navadno občasno prišla ležat Nikita.
V hipu sem se prebudila in vstala, šla v kuhinjo, ter jokala za Njo. Spat nisem več šla.
Kasneje zjutraj (okoli 7 ih), ko smo bili vsi budni, se je za mizo v kuhinji vonj po Nikitinem prdcu ponovil. Za mizo z menoj je sedel mlajši (8 letni) sin, katerega sem prvo vprašala ali ga je spustil, torej prdnil, a mi je prisegel da ne. Sin je sedel nasproti mene, vonj oz smradek pa je bil desno od moje rame - z mesta, kjer se je Nikita navadno zadrževala pri mizi!
Sin je šel proti smradu, ter tudi on zavonjal Nikitin prdec.

Ob 8 ih zjutraj sva z mlajšim sinom odšla na sprehod za Savo, da preverim ali čutim Nikito. In sem jo. Že od hiše čez cesto je bila prisotna energija, ki je ves čas nekoliko pred mano 'plavala' kot bi hodila z menoj Nikita. Bila je Ona. Zdaj sem se tega polno zavedala. Videla sem energetsko koncentriran prozoren kvader katerega robovi so migetali, kot migeta voda, ko se vanjo vrže kamen. Le da so bili ti 'robovi' nepravilne oblike – kot je oblika npr luže.
In tako vidna energija se je premikala z nama po poti, ki je bila Nikitin zadnji sprehod prejšnji dan zjutraj. Šli smo po spodnji poti proti mestu, kjer je šla še zadnjič 'lovit kamenčke'. Sin je vedel, da jo zaznavam, ter ji je vrgel kamenček v vodo. Videla sem prozorno migetajočo energijo v reki – kot je bila Ona, ki je čakala, češ, daj mi še vrži, nato pa se je pognala za kamenčkom. Vrgla sem jih tudi sama nekaj. Sin je vrgel še zadnjega, sama sem stala zgoraj… ter takoj, ko je kamen padel v reko…. sem začutila vodo - kako me je poškropilo po nadlahti svoje roke. Stala sem pod gostim drevesom – ptič me ni mogel podelat, pa tudi sicer je bila tekočina voda. Sinu sem pokazala kaj imam na roki, šla sva na sonce, on je obrisal z roko in oba skoraj nisva mogla verjet, da je to res. Čisto sem se naježila. 

Nato sva odšla do klopce, kjer je Nikita nazadnje počivala, se usedla in zaznala sem, da je šla energija med moje noge, zato sem jih razkoračila, ter slikala – nič ni zaznal fotoaparat na telefonu (kar me ne čudi, seveda).
Ponovno sem jokala, ker sem jo čutila, a je nisem mogla pobožat, se je dotaknit, bilo mi je hudo, a po drugi strani sem bila malenkost pomirjena, da jo imam ob sebi vsaj na tak način. Da jo čutim. Njeno prisotnost.

Vsem doma sva povedala kaj sva doživela, ter starejši sin je izrazil željo, da bi šel z menoj.  Da želi biti zraven, če bom ponovno kaj zaznala. Rekla sva, da Jo bova šla peljat ven. Popoldne proti večeru.

Sredi dneva sem vzela v roke svoj telefon… pritisnem…in me je skoraj kap! Ni bilo več običajne vstopne slike na ekranu telefona, temveč črna slika s tremi zamegljenimi mladički! Od kod je prišla – nimam pojma! Dejstvo je, da je bil telefon sam samcat na polici. Doma pa samo mi trije. Sploh pa imam telefon zakodiran z vstopno kodo.. Če bi kdorkoli želel menjat sliko na zaslonu, bi le ta bila v galeriji – te pa ni bilo! Tudi prvič sem videla to sliko! Nihče je še ni videl od nas treh!
Ker sem tako zavpila je skočil starejši sin, ter videl sliko. Tudi njemu ni bilo nič jasno. Šel je v ozadje, češ, da jo bo našel, a na koncu dejal, da je to nemogoče, da so morale bit tu neke druge sile. (Kdor ne ve, starejši sin je 'računalničar' oz se zelo dobro spozna na računalnike, telefone…)

Ves dan sem bila doma sama z obema sinovoma…. Pride popoldne partner, ter mu želim pokazat to čudo od vstopne slike...  Ter, pritisnem na telefon – da bo videl, ter….. šok – slike z mladički NI VEČ! Probam večkrat, a je ni!
O sliki sem mu povedala po telefonu, prav tako tudi svojima staršema… ter da mi ni nič jasno…

Zvečer sva s starejšim sinom šla na sprehod. Ponovno je bila energija zraven. Ona. Močna energija.

Šli smo po isti poti. Tudi starejši sin ji je metal kamenčke v reko in v njej sem zaznavala isto energijo. Zgodilo se (še) ni nič posebnega. Si je pa sin ogledal drevo pod katerim sem stala, da bi videla ali je/bi bila opcija, da bi se mi podelal ptič na roko. Ni bilo opcije, ker je drevo tako zelo gosto, na tem delu ima nizke veje.…

Greva s sinom dalje po poti, Ona z nama... pogledam sina, nato pogled naprej po poti ... in me skoraj kap! Zagledam Njo... v fizični obliki... a ni bila Ona, temveč drug kuža, ki pa je imel telo enako kot je bila Ona - le glavica je bila druga (in ušesa na dol, Nikita jih je imela gor, velika uharka). Rep identično na koncu črn, tudi celotni trup enak po proporcu, kot barvah. Seveda sva bila v šoku... Skoraj sem že vprašala (trije so sedeli na stopnicah), če jo/ga lahko pobožam, a sem si zadnji trenutek premislila, ker sem videla od tistih treh eno gospo objokano... vidno je bilo, da sta jo druga dva fanta tolažila... in nisem želela motit. Sem se le obrnila, ter še gledala za kužkom, ki je dal glavo v travo, ter sem tako videla dobesedno kot bi gledala Nikito. Solze so tekle v potokih..

...Šli smo na zgornjo pot, energijo sem zaznavala, sin me je stalno spraševal če in kje jo vidim. In sem mu govorila…. tam, cca 2 oz 3 metre od naju naprej… na koncu pa… 3 drevesa od naju…. In me vpraša kaj dela. Sem mu razložila, da je ne vidim kot psa, temveč kot prozoren energetski kvader, ki migeta in vidim le, ali se premika oz je na miru. In Ona je pri drevesu pri miru…da verjetno 'bere časopis' (ovohava na mestu), ter vmes prideva do tega tretjega drevesa….in…. vidim, da je tam, kjer je Ona ovohavala – tenis žogica! (Oboževala je tenis žogice!)
Sin se je zlomil… želel je, da bi tudi on lahko čutil/zaznaval… Njo. Jokal.

Šli smo do klopce, kjer sem se zlomila še sama in jokala sva oba.

Na poti do doma me je povpraševal ali jo zaznavam… in včasih sem se morala dobesedno močno skoncentrirat, da sem jo 'videla' . Energijo.
Bila sem utrujena od vsega stresa, joka, šoka, neprespanih noči, šibka, ker nisem jedla, oči so me pekle.. Komaj sem čakala, da se usedem, ter grem spat.

Prideva domov in…. takoj po cca 5 ih minutah sem jo prvič zaznala v hiši, med nami. Tokrat je bila energija izredno močna, ter tudi drugačna. Zdaj ni bila več prozorna migetajoča kot voda, temveč je bila koncentrirana energija, ki je bila vidna kot …. sem iskala približek primerjave…. kot je 'odsev' vročine ali izpušnih avtomobilskih plinov, ko se vidi kako miga. Točno taka energija je bila Ona.

Kristalno jasno sem jo videla kako se premika od enega do drugega (kot se je v fizični obliki), ter kako je šla na sedežno (kjer je mnogokrat ležala – tudi ponoči).

Seveda se nisem mogla usest 'nanjo', kljub temu, da je 'le' energija, torej sem se usedla poleg Nje. Tokrat sem dobesedno 'videla'  oris glavice, kam jo je položila, v katero smer gleda oz ima gobček… Celo na mojo nogo je položila glavico, jaz pa sem jokala, ker sem si jo tako zelo želela pobožat, jo stisnit k sebi, jo polubčkat…

Ko smo se odpravljali spat je Ona odšla do vsakega – kot je to počela, ko je bila še v fizičnem telesu. Sama, ko sem odhajala spat, sem videla kako je šla k moji postelji, se ulegla na njej ljubi prostor, stegnila tace, jih dala v zrak, ter tista poza, ko želi, da jo božam po trebuščku, da ji 'enega pritisnem' tja (lubčka),… nato pa je vstala in odšla. Vstala sem še sama, da vidim kaj gre. Sin me je vprašal kam gre, ter sem videla, da k njemu v sobo. (Tam je imela oz še ima ležišče.) A je šla le do njega (sina) – postelje, ter se obrnila in odšla na sedežno…

Očitno je bilo, da želi 'prenočiti' doma..na sedežni. 

Ponoči se prebudim – obrnjena na trebuh, ter imam stegnjene roke, dlani navzgor… ter prebudila me je toplota na dlani. Bilo mi je, kot da čutim Nikitino bradico – kako jo ima naslonjeno na mojo obrnjeno dlan, češ, daj me čohaj, tukaj sem.
To sem takoj zaznala, zato se nisem premaknila, temveč sem v mislih s svojimi prsti čohala njeno bradico. Še bolj je bilo toplo v dlani… zaspala sem pomirjena v sebi, ter hvaležna za ta dar, to občutje, ki mi ga je namenila. 
Še enkrat se zbudim to noč, ter tokrat ustanem iz postelje. V dnevni sobi sem Jo na sedežni zaznavala še vedno! 

Ponedeljek, 18. junij 2018
Zjutraj sem imela občutek, da se mi dobesedno že trga… od tolikih zaznav… da morda nisem (več) normalna… da si morda vse skupaj zamišljam, da sem nora… a kasneje sem dobila potrditev, da nisem nora, da je intenziteta doživljanja koncentrirana zaradi Najine povezanosti, kot nekega normalnega dušnega delovanja, ki ga pač čisto ne razumem. Sem pa del njega, če hočem ali nočem.

Glede na stres v petek popoldne, sem v ponedeljek zjutraj morala prvo uredit ti dve zadeve – plačilo na banki. Pred tem sem šla na bankomat. Pri našem TUŠ-u, na Dunajski.

Do tja me je pripeljal partner, nato sem rekla da bom šla peš do banke, ter nato domov. Avta namreč še nisem bila sposobna vozit.

Dvignem denar, grem v trgovino, nato od trgovine proti banki. Ker sem šla direktno na cesto, sem prvo morala pogledat v levo, da ne pride izza ovinka avto, ter me zbije. 
In, avta ni, zato stopim na cesto, ter takoj zagledam pred sabo dve močni energiji. Ena večja in ena manjša. Dojamem, da je večja Nikita….. čez nekaj trenutkov pa, da je manjša Papy – moja bivša psička (imela pred Nikito). Razigrano sta se igrali, bili razposajeni, uživali… Meni ni bilo nič jasno. Videla sem le, da sta obe srečni, saj sta družno rahlo tekli pred mano. 

Vprašanje je bilo zakaj ju vidim tu? … in sem pomislila, da verjetno zato, ker je par ulic naprej Veterinarska klinika Trstenjak- Zajc, kjer sta obe 'zaspali'. Požrem cmok, gre mi na jok…. Spremljali sta me skoraj do banke.

V banki čutim prisotnost Nikite. Vidim je ne. Nobene energije, le zaznava Nje. Papy ni bilo.

Dolgo sem čakala in vmes, ne vem niti kdaj, Nikite ni bilo več oz sem jo prenehala zaznavat. Misli nisem imela pri njej. Šele, ko sem hodila proti domu, ter šla mimo Pošte, ter videla mesto, kjer je bila nazadnje pripeta, ko sem šla sama na Pošto – me je ponovno zvilo, solze… ter želela sem jo 'priklicati' v mislih…. sem se koncentrirala, a sem jo zaznala le zelo na malo. Le zaznala, ne videla.

Hodim proti domu, po klančku navzdol, ter pridem do mesta, kjer so se pozimi otroci sankali, z Nikito pa sva prišli za njimi, ona je tam vedno zelo uživala, saj je tekla ob sankah, tekla gor in dol, bila z otroki, ki jih je oboževala. Kot sneg. Vedno je 'delala angelčke' v snegu.

Spomnila sem se s cmokom v grlu Nanjo, češ kako sva nazadnje prišli po eni stezici, ter sem jo odpela s povodca in kako je veselo tekla k otrokom. Vedela sem, da jo bom sedaj videla kako energetsko teče po hribu….. a ……. je ni bilo… Niti malo je nisem zaznala. Kljub koncentriranju. Enostavno je ni bilo. Pika. Amen.
Meni solze, seveda… hodim naprej, ter me prešine…. kaj pa, če je 'odšla' s Papy… da je bila zato z njo… Samo da sem pomislila na to, sem dobila kurjo polt po obeh rokah… od ramen do zapestij… in tisti čudni občutek, da imam prav…

Nato pozvoni telefon – moja mami. Vpraša kako sem… sliši, da tulim (jokam), ji povem kaj sem ravnokar doživela, ter kaj se mi zdi, ona pa pove, da vesta z očetom zakaj trije mladički na sliki telefona… 
Da zato, ker oni predstavljajo moje tri dosedanje kužke; Nik-a, Papy in Nikito, ter da to pomeni, da se vsi trije strinjajo za novega kužka.

… še bolj jokam… pridem domov, ter grem takoj za Savo, da preverim ali jo še čutim ali je res odšla.
Hodim… se koncentriram… ne zaznam…. za trenutek 'vidim' pred seboj belega odraslega kužka (za katerega začutim, da je moj)… ter mi gre istočasno po obeh rokah kurja polt od ramen do zapestij! 
V mislim si mislim, ne, prekmalu je…. ne morem… Nikita…. ter v tistem pride piš vetra, ki gre skozi mene in proti nasproti visokim drevesom, ter občutim Njo… kako se poslavlja z vetrom… Kot se je pred par leti poslovila moja babica z njenega najljubšega mesta na morju. (In od takrat je ne čutim več.)
Jokam, ko dež. Lepo, a slovo obenem… Ne bi še… še en objem… še en poljubček… dotik… pogrešam te… neeeeeeeeeee !
A nje ni…

S partnerjem se pogovarjava... o vsem… on pove, da je imel danes močno krizo… da je jokal…. TER, kaj se je ponoči zgodilo, ko je premikal programe z enega na drugega… Premaknil je na drug kanal, a je naenkrat postala črna slika….. ter desno siv krog..
To se še nikoli ni zgodilo!

Zvečer grem ponovno za Savo. Sama. Nje ni več. Jaz pa žalostna. Vesela po eni strani, ker vem, da je zanjo to najboljše, da je srečna, da je s Papy… da je za mavrico, a srce krvavi za Njo…. Prekmalu si nas zapustila. Prevelik šok, praznina… Pogrešamo te!

Torek, 19. junij
Takoj zjutraj grem ponovno za Savo. Sama. Nje dejansko ni. Ni občutja, ne čutim, ne vidim, ne zaznavam… Srečam dve gospe s kužki, ki smo se videli v soboto na zadnjem Nikitinem sprehodu… vedeli sta, da Nikite nimamo več, meni so zato stopile solze v oči, ju le pozdravim z roko, ter bežim stran… jokam ko dež… nasproti mi prihaja črno bel kuža (mešanec med border colliem in husky-em, eno oko ima modre barve...in me dobesedno gleda v oči in teče proti meni)…. meni še huje…. se mu želim ognit, ter grem zato po travi v desno….kuža pa…. tudi zavije, direktno k meni, me gleda in šiba prav k meni, vidim veselje v pasjih očeh… ušesa da nazaj (kot je naredila Nikita), ter bum v mene/k meni… 

Spontano sem se sklonila, ga objela…kot bi objela Njo… kuža je imel enak pogled kot Ona… nisem si mogla pomagat… spontano sem ga začela lubčkat po glavici, ona pa kar vame bolj in bolj… Ter sem kar butnila ven; "Nikita?", "Si Nikita? … "Hvala ti…", "Rada te imam… nikoli te ne pozabim… hvala moja Lubica".

Bilo je neverjetno srečanje. V momentu sem bila pomirjena, nehala jokat….

Po tem dogodku sem šla k njenemu lastniku (bil je na drugi klopci z dojenčkom), povprašala za ime kužka - izvedela, da ji je ime Bodi, povedala za moja videnja, ter mu tudi povedala 'kaj mi je dala' njegova psička... on pa meni zgodbo o njej...kako je prišel do te psičke... da je njegov prejšnji pes na hitro poginil...da sta bila zelo močno povezana, ter da sta z ženo takrat sklenila, da nobenega kužka vsaj leto dni ne, če pa že bo - bo to border collie ali husky ... ter jima je kmalu pisala tašča mail z linkom, kjer se je našel mladič v škatli ob jezeru - mešanec med border collijem in husky-em! 

Nato mi pove, da prizna, da s psičko Bodi nima takšne povezave kot jo je imel s prejšnjim psom, da je sicer zelo prijazna do vseh, ima krasen karakter, a da verjetno ona čuti, da do nje ni take posebne vezi, da ima zato slabo vest, ter, da on sam občuti ljubosumje, ko vidi, da se ona kdaj h komu, ki je čisto tuj - bolj pristno stisne kot se k njemu... 
Sem mu rekla, da je to naredila pri meni ravnokar, da sem ji zato hvaležna... da mi je dala tisto zadnjo 'ozdravitev' glede moje Nikite in da ima posebno psičko. 

Ponoči sem razmišljala.... o njenem imenu, ter kar mi je gospod povedal... Ime ji je Bodi... v angl. pomeni 'Telo'.... Kaj pa, če je njeno poslanstvo, da gre k (tujim) ljudem z namenom poslovitve/prinašanja 'novic' z onostranstva glede izgub/e... v smislu tolažbe? .... Vsi edino tega ne dojamejo kot to, ne razumejo, ker ne občutijo.... 
Za razmislit... noro.  

Kako ni naključij, o dušah, smrti, sporočilih... Unbelivable! 

S to psičko mislim, da mi je na ta način prišla Nikita 'povedat' da je ok, da me ima rada, naj ne jokam…

Z belim kužkom, ki sem ga videla na hitro (imela 'preblisk' videnja), ter sliko na telefonu z mladiči; so mi vsi moji bivši kužki 'dali dovoljenje' za novega kužka...

HVALA draga moja največja ljubezen, Nikita. 💓 Nikoli Te ne pozabim… Stala si mi ob strani, ko sem bila najbolj na tleh, ter odprla okno v nove dimenzije. 

Hvala za vse te izkušnje, čutenja, uvide, sporočila, tvojo pomoč pri razumevanju in prebolevanju. 

Zate: prelepa pesem, kot si bila (in si še vedno) Ti, moja velika ljubezen. 💔

Se vidiva onkraj mavrice!  Rada te imam... Vsi te imamo radi! ..vem da veš...



Priljubljene objave