Posvajanje kužkov iz BIH

Zapisujem zapis, ki sem ga objavila kot komentar - v postu društva, na Fb 21.09.2018 . Namreč, že dlje časa me 'muči' krivica, ki jo berem glede posvajanja BIH kužkov. Nekateri se zelo lotevajo antipropagande glede posvajanja kužkov 'od dol', kar boli srce....
Torej...kopiram zapis;
Hvala Vam vsem, ki ste jo rešili zagotove smrt, ji dali priložnost. 💗 Janja, Danijela, Breda 💗 BREZ VAS bi bila pogubljena. To veste.

Nika/Roxy je naša četrta psička, če ne štejem pasjih dušic, ki smo jih tudi sami rešili s ceste in jim našli domove za vedno. V Sloveniji, kot fizične osebe.
In psička Nika-Roxy je karakterno daleč 'najboljša'. V smislu miline, ki jo ima v sebi, ter vsega hudega, kar je pretrpela v Bosni, a še vedno toliko ljubezni, zaupanja, vere v ljudi, da se jo je lahko iz travmatizirane psičke oblikovalo v tako socialno ljubeznivo in zaupljivo, ter neproblematično.
Povdarek je na tem, da se z njo 'dela'. To vedno ponavljam. A kaj pomeni, da se dela s kužkom, ko ga dobimo? Ni dovolj le ljubezen, potrebno je kužka razumet, ter ob pravi situaciji, ob pravem času - postavit meje. Nikakor se kužka NE zavija v vato, ker je travmatiziran. Potrebno ga je razumet, ter takrat pravilno postopat. Nudit ljubezen ob vsem tem procesu, ter nato postavit meje. A zametke mej se lahko že ob začeku, ko je prisotna travma - zarišejo. Izvajamo pa jih, ko kuža pride toliko k sebi, da nas sprejme za svojega, da se ne boji, ko razume t.i. 'dnevno rutino'. Ne moremo pričakovati, da bo kuža vse takoj 'razumel'. Z njim se je potrebno ukvarjat, mu kazati, ga učiti, .. gre za proces.
Tudi pri otroku je enako. Prav tako, če bi imeli mladička. Pravzaprav je z mladičem več dela, po mojem skromnem mnenju.
Potrebna je vzgoja kužka. Tistega iz Bosne ali mladička. Razlika je 'le' v tem, da potrebuje 'bosanček' na začetku mnogo ljubezni, še več razumevanja, mladiček je (navadno) netramatiziran, iz legla, poln čiste energije - v smislu, da ga ni strah, da nima neke težke zgodbe s seboj, ter se uči 'le' socializacije, medtem ko ima 'bosanček' s seboj zgodbo, ter mu je zato potrebno tiste 'kamne' iz nahrbtnika pomagati odložiti - torej odpraviti razne strahove, miselne ovire, ipd...da ponovno postane 'kuža' brez teh omejitev.
In kaj dobimo, ko to uspemo?
Krasnega kužka, ki vrača takšno ljubezen, lojalnost oz zvestobo, ki si je ne moreš na začetku niti predstavljat.
Vsak tak rešen kuža je poseben. Poseben v dajanju tistih posebnih vezi, ki jih lahko nekdo pridobe le 'skozi jebo' (se opravičujem izrazu, a točno tako je to) v življenju.
Tak kuža postane ponovno pes v pravem pomenu. Ja, lahko kaj ušpiči, lahko kaj uniči, lahko nam 'kakšno zagode', a tisto kar imajo znotraj sebe ti kužki - je tisto posebno. Tista posebna vez, tisti posebni objem, pogled zjutraj (in zvečer), ko sta skupaj 'le ti in on' ko se crkljata, ko imata 'svojih pet minut', 'ko te nihče ne moti', 'ko se čas ustavi'....
Vse to je neprecenljivo, posebno. In čutiš, da je kuža in vez s takim kužkom - posebna, neprecinljiva, ... ter le in samo tvoja.
Naša Roxy, nekoč vaša Nika, je ta posebna psička za nas. Zdaj je stara okoli 10 mesecev in (končno) postaja razigranka, kot bi morala bit že davno. Se je sprostila. Ima dom za vedno. Je ne damo. Za nas je neprecenljiva in vem, da nam (mi je) bila usojena.
Ko sem zagledala njene mile in žalostne oči - sem bila začarana. Me je z njimi 'dobila'. Ona pa dom.
In vsi, ki veste/me poznate/veste za našo zgodbo - sem pred njo pregledala vsa slovenska zavetišča, vsa društva,... in - ni bilo niti ene primerne psičke za posvojitev. Sami mladički (teh nismo želeli, ker se zavedamo, da dobijo dom), ter samčki oz večji kužki. Edini naši 'pogoji' so bili; psička, mala, NE mladič, tramatizirana, starost do 2 leti.
Torej, če ne bi bilo Nike-Roxy, mi ne bi posvojili nobene druge psičke v Sloveniji, ker je enostavno ni bilo.
Pa vendar, nas ni zanimalo od kod je kuža. Mi smo vedeli, da nas nekje pasja dušica, ki nam je namenjena, čaka.
Zaradi nas, če bi bila z Antarktike. Meje smo si zarisali ljudje. Tudi meje v glavah. Žal.
Berem razne antipropagande glede kužkov iz BIH... in sem žalostna. Zakaj ne posvojiti kužka iz BIH ? Ker so uličarji? Tudi mi smo imeli prej slovensko uličarko, dobljeno sicer nato iz Zavetišča. In je imela prav tako trvme kot zdajšnja bosančica Nika-Roxy, ter smo morali z njo DELATI. Šli smo v pasjo šolo. Osnovno in nadaljevalno socializacijo. Torej?
Zakaj ne kužka iz BIH ? Ker so agresivni? Nope. Ne bo držalo. So plašni. Zelo plašni. V kolikor laja pes - se boji. S tem, da naša bosančica na začetku sploh ni nič lajala, ker se je tako bala, da je raje počepnila, ter bi se najraje pogreznila v zemljo.
Sem pa imela že agresivnega psa iz legla. Moj prvi pes. Alfa samec, ter moj prvi pes. Tudi ugriznil je - sestro. In smo ga dala nato policiji - za vpade v objekte, racije. Z njim so bili zelo zadovoljni.
Torej, zakaj ne kužka iz BIH ? Ker je 's tam dol', ter niso urejeni papirji, naj sami poskrbijo zanje... Res? Se hecate? Je bil kdaj kdo 'tam dol'? Ve kdo kaj se 'tam dol' dogaja? Od kar spremljam problematiko s 'tam dol', me je sram, da sem človek. 'Tam dol' se jih mnogo trudi problematiko reševati in svetujem, da pričnete spremljati kaj vse ti ljudje delajo, osveščajo, se (dobesedno) borijo. In ob tem te vprašam; kaj lahko ti storiš? Le nemočno gledaš? Obsojaš? Če ima kdo kaj srca, slednjega ne bo storil, temveč bo pomagal. Mi smo. S tem, da smo eno pasjo dušico 'od dol' vzeli v svoj dom.
... Torej, zakaj ne kužka iz BIH ? Ker so bolni? Lepo prosim... ne bo držalo. Kužki zbolevajo tudi pri nas. Dejstvo.
Preden pa kužka dobimo iz BIH so vsi veterinarsko pregledani, oskrbljeni, čipirani, cepljeni, urejeni papirji.
Še vedno dvomite v posvojitev BIH kužka? Poglejte jim v oči. Oči so ogledalo duše. Kaj vidite? Če nič - ne posvajajte! Če vidite 'tisto več' - posvojite. Ja, treba bo delat. Tudi s slovenskim kužkom bi/bo bilo potrebno delat na socializaciji, ter vzgoji. Dejstvo.
A point je, da sploh ni pomembno od kod kuža je. Pomembno je, da se dva srca najdeta. Gre za vzajemnost. Če je karkoli drugače - ni prav. Ko pa se najdeta sorodni duši, srčka delata kot eno. In to je tisto, kar sem želela z zapisom približati, napisati, položiti na srce.  
Mi oz jaz sem svoje skupno bitje srca z našo pasjo dušico našla. Želim tudi vam, da ste deležni vse te pasje ljubezni, ki je neizmerna, neponovljiva in nepozabna. Ljubezen in spomini pa so tisto VSE, ki res šteje. Vse ostalo je brezvredno, verjemite.
Velik objem vsem skupaj od vseh nas! Love you all! THANK YOU!

Priljubljene objave